Alessandro Quinzi: Jožef Tominc in ljubljanski kongres. Javna umetniška naročila

Kongres Svete alianse, dogodek na najvišji politični ravni, ki je krojil usodo Evrope, je prelomno zarezal v slikarsko kariero Jožefa Tominca, ki se je v Ljubljano »odpravil za osem dni in tam ostal dve leti«, kot je s kančkom humorja povzel hrvaški zgodovinar Ivan Kukuljević Sakcinski.

Prvič srečamo Tominca v Ljubljani 15. februarja 1821, ko je na cesarja prav v času ljubljanskega kongresa, naslovil prošnji za dodelitev štipendije, ki bi mu omogočila vrnitev v Rim in dokončanje akademije. Prošnja je bila zavrnjena.

A čeprav obetajoča bližina cesarskega dvora ni obrodila zaželenega rezultata, se je Tominc, ki je umetniško odrasel v rimskem kozmopolitskem okolju, zlahka znašel sredi pisane mednarodne zasedbe kongresa. Po besedah Kociančiča je ravno takrat začel »slovéti /…/ ko posebno dober portraitist« in »gospodje iz vsih krajev [so] njegovo ročnost u slikanju spoznavali in po vrednosti ceniti jeli, in od tistega časa slovi še vedno«. Ugled, ki si ga je pridobil, je rezultiral v poznejših javnih naročilih, ki so bila posredno ali neposredno vezana na kongresno dogajanje.

Jožef Tominc je v času kongresa portretiral tudi avstrijskega cesarja Franca I. in celopostavno podobo leta 1822 predstavil javnosti v reduti ljubljanskega gledališča. Po 200 letih se je prav ta portret vrnil v Ljubljano, kjer si ga lahko ogledate na razstavi Rdeče in črno.