Ljubljana
MGML
VEČER KABARETA (Slovenija)
Sabina Gruden, sopran / Tadej Horvat, klavir
36. MEDNARODNI FESTIVAL IMAGO SLOVENIAE in POLETJE V STARI LJUBLJANI 2024
Ponedeljek
26
Avg 2024
Čas: 20:30–21:30
Lokacija: Mestni muzej Ljubljana
Odrasli, študenti, seniorji
Arnold Weinstein (1940), Kabaretne pesmi
Ah zaprite zastor
V zadnjih ušivih trenutkih ljubezni
Kraji za živet
Čas za ščetkanje
Čakam
Amor
Igralec
George
Kurt Weill (1900–1950)
Nanina Pesem (Bertold Brecht)
Jaz te ne ljubim (Maurice Magre)
Youkali (Roger Fernay)
Worton David (1872–1940) in George Arthurs (1875–1944)
Hočem peti v operi
Mezzosopranistka Sabina Gruden je kot solistka sodelovala že pri izvedbah mnogih sakralnih del, oper in drugih vokalnih projektov. Nastopila je z orkestrom SNG Opera in balet Ljubljana, Moskovskimi filharmoniki, Simfoničnim orkestrom iz Suzhouja in drugimi. Z umetniškimi kolegicami organizira tudi kulturne dogodke posvečene ženskam v umetnosti z naslovom ArsFemina. Leta 2022 je premierno uprizorila svoj avtorski performance, umetniško instalacijo z naslovom Osvobojena, kjer se je predstavila kot vsestranska umetnica. Je prejemnica Prešernove nagrade Akademije za glasbo in mnogih nagrad na državnih in mednarodnih tekmovanjih. Poleg opere se z veseljem posveča tudi izvajanju kabaretnih pesmi, ki povezujejo sproščenost in resnost v glasbi.
Pianist Tadej Horvat je na državnih in mednarodnih tekmovanjih prejel številne najvišje nagrade. Kot solist je med drugim krstno izvedel Koncert za klavir in orkester št. 2 v C-duru Janeza Osredkarja. Bil je dirigent revijskega orkestra Divertimento, za katerega je ustvaril tudi nekaj avtorskih del in priredb. V zadnjih letih prejema številne nagrade kot korepetitor na državnih in mednarodnih tekmovanjih. Sodeluje v različnih komornih zasedbah, od katerih velja posebej omeniti klavirski duo z Miho Haasom. Zaposlen je na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani kot korepetitor in profesor klavirja, že vrsto let pa, kot strokovni sodelavec, sodeluje tudi z Akademijo za glasbo.
Prikupen spored nas popelje približno stoletje nazaj, v čas med dvema svetovnima vojnama – v zlato dobo kabareta. Takrat najbolj priljubljena oblika zabave ob živi glasbi, plesu in igri je potekala na manjših odrih in ob večerih polnila kavarne, hotelske dvorane in nočne klube širom Evrope in Amerike. Prav v nočnih klubih konec 19. in začetka 20. stoletja so se v prostem času srečevali slikarji, pisatelji, glasbeniki in ostali umetniki, ter se v sproščenem vzdušju ne le zabavali, temveč tudi eksperimentirali in soustvarjali. Tam so si dovolili svoji ustvarjalnosti nadeti bolj živahno, s humorjem ali tudi družbeno kritiko prežeto podobo, kakršne niso dovoljevala gledališča, muzeji in podobne uradne ustanove. Prvo pravo kabaretsko prizorišče so odprli v Parizu leta 1881 – gre za legendarni kabaret Le Chat Noir (Črna mačka) Rodolpheja Salisa. Kmalu, leta 1889, mu je sledil še znani Moulin Rouge (Rdeči mlin) Josepha Ollerja in Charlesa Zidlerja, sledili pa so številni podobni klubi od Berlina do New Yorka, ki so pripomogli k nastanku kabareta kot glasbeno-gledališke oblike s prepoznavnim slogom. Ta je bil pravi predstavnik »alternativne« umetnosti, podzemne scene, nosilec avantgardne ideologije ter s tem zdrava protiutež uradni, akademski umetnosti.
O dejstvu, da je kabaret kot glasbeno-odrska oblika tudi v našem času živ in priljubljen, četudi ni več prisoten v svojem prvotnem kontekstu in funkciji, priča prvi sklop pesmi na nocojšnjem sporedu. Gre za izbor slikovitih, značilno »ameriških« ter prikupno komičnih in zbadljivih pesmi, ki so del zbirke, naslovljene preprosto Kabaretne pesmi. Ta zbirka je delo še živečega ameriškega skladatelja in pianista Williama Eldena Bolcoma, sicer avtorja številnih samospevov in dveh ducatov kabaretnih pesmi. Prisluhnili bomo Bolcomovim uglasbitvam devetih pesmi Arnolda Weinsteina, uspešnega ameriškega pesnika, dramatika in libretista, ki se je imel za »gledališkega poeta«.
Iz prvih nekaj desetletij zgodovine kabareta, ki so bila hkrati tudi njegova zlata doba, se je ohranil pester in obsežen repertoar. A med njegovimi avtorji je eno ime še prav posebej zveneče. »Obstaja več Kurtov Weillov: nemški Weill in ameriški Weill, evropski in priseljenski, klasično šolani študent Feruccia Busonija in kovač broadwayskih uspešnic, avantgardni skladatelj simfonij in avtor pesmi Mack the Knife.« S temi besedami je chicaški glasbeni kritik Phillip Huscher opisal izjemno raznovrsten opus nemškega, kasneje v Združenih državah delujočega skladatelja, katerega slog sega od klasike do jazza. Kurt Weill je bil v svojem času vodilni skladatelj odrske glasbe, pogosto pa je sodeloval s svojim sonarodnjakom, nemškim pesnikom in dramatikom Bertholdom Brechtom. Oba sta bila v svojih delih družbeno aktivna in provokativna, pa tudi humorna. Sad njunega soustvarjanja je tudi Nannina pesem, v kateri prijateljica noči razmišlja o lastnem življenju, njegovi minljivosti ter o preživetju na prostem trgu ljubezni. Jaz te ne ljubim je Weillova uglasbitev pesmi Mauriceja Magreja, ki jo je napisal za kabaretno pevko in igralko Lys Gauty, katere kariera je cvetela v tridesetih in štiridesetih letih minulega stoletja ter nekoliko usahnila po drugi svetovni vojni. Tango Youkali je nastal kot medigra k predstavi Marie Galante francoskega dramatika in filmskega režiserja Jacquesa Devala, za katero je Weill prispeval kar dobre pol ure glasbe.
Spored sklene prikupno zabavna pesem Hočem peti v operi, skupno delo kar trojice avtorjev. George Arthurs je bil angleški pesnik, dramatik in skladatelj, ki je največje uspehe požel z glasbenimi komedijami. Z angleškim pesnikom, skladateljem in založnikom Wortonom Davidom sta začela sodelovati leta 1909 in že leto za tem je nastala pesem na nocojšnjem sporedu. K nastanku te vesele parodije pa je prispeval tudi Jerome Kern, ameriški skladatelj gledališke in zabavne glasbe, pod čigar peresom so se rodile še danes znane uspešnice – jazz standardi, kot so Ol’ Man River, A Fine Romance, The Way You Look Tonight in Smoke Gets in Your Eyes. Hočem peti v operi je dala besedo vsem takratnim neštetim ljubiteljem glasbe in gledališča, ki so sanjali o svetovni slavi in uspehu na odru. »Hočem peti v operi, imam te sorte glas. Vedno bi pela v operi, če bi bila moja izbira. Tudi gospod Caruso mi je svetoval, naj to storim.« Besedilo se sklicuje na opernega tenorista Enrica Carusa (1873–1921), ki je izjemne uspehe žel na evropskih in ameriških odrih, svetovno slavo pa so mu zagotovile gramofonske plošče – med letoma 1900 in 1920 jih je izdal okrog 250. Pesem, ki je nastala leta 1910, se je takoj prikupila poslušalcem in že leto kasneje je bila prvič ovekovečena na gramofonski plošči – v izvedbi pevca Wilkieja Barda. Morda najbolj nepozabno interpretacijo te prikupne parodije pa je podala legendarna britanska igralka Patricia Routledge, pri nas najbolj znana po svoji vlogi Fine gospe po imenu Hyacinth Bucket (Bouquet!).
Tomaž Gržeta
Brezplačne vstopnice, ki vam jih velikodušno poklanja Večer je mogoče prevzeti zadnjo uro pred dogodkom na prizorišču. Rezervacije niso mogoče.
Povezava do organizatorja: tukaj
Čet
7
Nov 2024
Sob
9
Nov 2024
Delavnica
Mestni muzej Ljubljana
• Odrasli, študenti, seniorji
Sob
9
Nov 2024
Sob
9
Nov 2024
Sob
9
Nov 2024
Voden ogled
Mestni muzej Ljubljana
• Odrasli, študenti, seniorji
V sodelovanju z: