V prostorih svetlih zaslonov
Na razstavi Dragice Čadež v Bežigrajski galeriji 2 se nahajamo pred mnogimi zasloni. Spominjajo tudi na zaslone elektronskih naprav, ki so bili iznajdeni v prejšnjem stoletju ter vse do danes (televizijski, filmski, računalniški, telefonski…). Glede na velikost in obliko razstavljenih najbolj spominjajo na televizijske ekrane že iz druge polovice prejšnjega stoletja. Tudi zaradi njihove ovalnosti in razmerij med njihovo višino in širino. Njihova svetlost in svetilnost, ki jo oddajajo dejansko spominjajo na prvo iznajdene in izdelane elektronske zaslone.
Ciklus prostorskih postavitev je značilen za avtoričino ustvarjanje v zadnjem času. Princip nizanja in ponavljanja sorodnih elementov ustvarja videz pravilno oblikovane mrežastih sestavljanj objektov.
Začela jih je ustvarjati leta 2022. Na tokratni  razstavi v Bežigrajski galeriji 2 je razstavljenih šest velikih objektov in objekt. Prav ta je podoben vsem ostalim.
Pomenljivo je razstavljen pokončno za razliko od ostalih, ki so podolžni. Kot bi uprizarjal narobe postavljen naš svet.
Sestavljeni so iz številnih objektov. To so objekti sestavljeni iz objektov. V prav vseh je uporabila iste ali zelo podobne industrijsko v črno prebarvane lesene zaboje, ki se uporabljajo za shranjevanje in prevoz sadja. Prav v zastrto temino obarvani les jih ustvarja kot resnične umetnine. Obarvanost prikriva njihove dejanske oblike.
Hkrati smo zaradi njihovega videza preseljeni na vseh čutnih območjih na prvinsko ustvarjanje ne samo umetnin. Prav tam je vse enostavno. Kot, da smo znašli pred na novo odkritimi artefakti umetnosti.
Posamezni sklopi so sestavljeni iz mnogih objektov. Za posamezen objekt so  uporabljeni industrijsko izdelani leseni zaboji pobarvani v črno. V njih so vstavljene ovalne keramične plošče, ki spominjajo na elektronske ali podobne zaslone.
Poslikani z najrazličnejšimi geometričnimi oblikami. Čeprav brez uporabe umetno ustvarjene energije svetijo in žarčijo svojo svetlobo.
V njenih umetninah smo hkrati v polju asociacij in hkrati v poljih umetnin, ki nas selijo z njihovim videzom naprej. Tja, kamor seže naš pogled. V na videz znano vesolje. Prav na to spominjajo umetnine Dragice Čadež. V svet, kjer vse živi v lebdenju.
Smo tam, kjer smo. In, kjer ne bomo morda nikoli. Zdaj smo v njenih umetninah, kjer se rojeva resnično življenje likovne umetnosti. Tako na področju kiparstva, slikarstva, objektov iz lesa in keramičnih objektov. Prav v keramične dele so naslikane slikarske poteze in večinoma pravokotne geometrične oblike.  Prav vse v njihovem sožitju. V skrajni estetski domeni se doživljajo in nahajajo in doživljajo njene umetnine. Smo v vesolju oblik in v dejanskem vesolju. Prav tam vse lebdi v večinoma pritajenih svetlobah. Prav tam so ohranjena pričakovanja: kaj se dogaja in kaj se bo zgodilo. Prav take so njene umetnine v Bežigrajski galeriji 2. Tu smo in hkrati onkraj, v vesolju vsega, kar obstaja. V naravi narave in v naravi lepe likovne umetnosti.
Kar vidimo so objekti iz objektov, objekti objektov. Sestavljeni v sožitje popolnosti. Tako na videz enostavno. Tako kot bi moralo bivati naše življenje in naš svet.
Miloš Bašin

Dragica Čadež (1940, Ljubljana), je leta 1963 diplomirala na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost pri profesorju Borisu Kalinu, pri katerem je zaključila še dvoletno specializacijo. Kot pomembna predstavnica modernizma v slovenskem kiparstvu je zaznamovala tudi obdobje neokonstruktivizma in dosegla najvidnejše uspehe v mali in monumentalni plastiki.
Svoje največje umetniške izraznosti in uspehe je dosegla na področju kiparstva, ki ga je zaznamovala z bogatim ustvarjalnim delom v različnih časovnih obdobjih in z različnimi materiali, kot so les, beton, bron in keramika. V zgodnjem obdobju je prevladovalo predvsem raziskovanje lesa, ki je postal njeno osrednje izrazno sredstvo. Pozneje je svojemu delu dodala novosti kot so beton in glina. V zadnjih letih pa se posveča predvsem raziskovanju keramike, ki v kombinaciji z lesom in glino ustvarja večje prostorske postavitve.
Svoje znanje je kot profesorica za kiparstvo posredovala na Pedagoški fakulteti in na Oddelku za keramiko na ALUO v Ljubljani. Ustanovila je Sekcijo za keramiko pri ZDSLU in spodbudila začetek Mednarodnega trienala keramike UNICUM. Je predsednica upravnega odbora UNICUM, članica IAC (International Academy of Ceramics), ZDSLU in DKL.
Predstavila se je na neštetih osebnih razstavah, sodelovala na različnih skupinskih razstavah, umetniških delavnicah in kiparskih simpozijih doma in na tujem.
Za svoje ustvarjalno delo je prejela številne nagrade:  
1965  Študentska Prešernova nagrada na  ALU Ljubljana;
1986  Nagrada Prešernovega sklada za kiparski cikel Asociacije na Pompeje;
2003  Žagarjeva nagrada za življenjsko delo na področju šolstva;
2004  Naziv za zaslužno profesorico Univerze v Ljubljani;
2025  Prešernova nagrada za življenjsko delo.